Odklanjanje vseh ali nekaterih vrst hrane se kaže z odvračanjem glave od dojke, stekleničke ali žličke, zapiranjem ust, izrazi nelagodja z obrazno mimiko, pljuvanjem, v skrajnih oblikah tudi z davljenjem in bruhanjem med hranjenjem. Ob zavračanju enega živila se pogosto pojavi tudi zavračanje drugih živil podobnih po okusu, vonju, gostoti in temperaturi.
Odklanjanje hrane se lahko pojavlja že pri nekaj mesečnih dojenčkih, pogosteje pa ob prehodu na mešano ali gosto hrano, kot jo jedo odrasli. Nekaterih otrok hrana preprosti ne zanima, jedo malo in počasi, ne povedo, da so lačni, pri mizi so nezainteresirani ali jih zanima se drugo razen hrane. S hrano se raje igrajo, kot jo jedo, packajo in rišejo, ter komaj čakajo, da lahko odidejo od mize.
Motnje hranjenja (razen resnih organskih bolezni) navadno niso posledica enega samega vzroka, ampak so rezultat neugodnega prepleta različnih dejavnikov, kot so dedne zasnove, okolje, prehranske navade, posameznikove psihične lastnosti, reakcije staršev na motnjo. Pomemben vpliv imajo družinske prehranske navade in napačna metoda staršev pri uvajanju novih vrst hrane. Otroci, ki so po naravi zelo aktivni in zvedavi, se pogosti težko osredotočijo na hrano.
Odziv staršev na motnje hranjenja pri otrocih je zelo različen. Nekateri reagirajo s prepričevanjem, drugi z moledovanjem, hranjenjem med igro ali odvračanjem pozornosti na druge dejavnosti, tretji s siljenjem s hrano ali celo z nagrajevanjem oziroma kaznovanjem. Vse pa v dobri veri, da bi premagali otrokovo težavo, a velikokrat te reakcije motnjo še poglabljajo.
Zakaj pa je pomembno prepoznati in zdraviti motnje hranjenja?
Nezadosten in tudi neustrezen vnos hrane v telo ima vrsto škodljivih učinkov. Motreni so pridobivanje telesne teže, rast in duševni razvoj. Dokazano je, da otroci z motnjami rasti zaradi nedohranjenosti v prvih letih življenja kljub poznejši ustrezni prehrani niso povsem zmogli nadomestiti zaostanka in so odrasli manjši in lažji od vrstnikov. Pomanjkanje hranil, kot so beljakovine, nekatere maščobne kisline, vitamini in železo, pa s pomanjkanjem pomembno prizadenejo razvoj osrednjega živčevja. Posledica le tega so nižja inteligenca, ter težave s koncentracijo, spominom in govorom. Pomanjkanje nekaterih vitaminov in mineralov vpliva na slabšo funkcijo imunskega sistema.
Slabša hranjenost v obdobju razvoja ploda, dojenčka in v otroštvu vpliva na zdravstveno stanje v odraslem življenjskem obdobju. Predvsem se poveča tveganje za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja, povišanega krvnega tlaka in jetrnih bolezni v odrasli dobi. Pomanjkanje vnosa kalcija in vitamina D privede do motenj mineralizacije, kar pa za posledico privede do zgodnjega pojava osteoporoze in zlomov kosti. Nedohranjenost v otroštvu vpliva tudi na plodnost, pogostost spontanih splavov, zgodnje porode in nižjo porodno težo otrok.
Ustreza prehranjenost je bistvena tako za razvoj, kakor tudi za napredek otroka. Ustrezen vnos vseh hranil lahko prepreči nastanek trajnih in nepopravljivih škod na organizmu.