UVOD

Živimo v času, ko je zdravje vredno vedno več, saj spoznavamo, da smo zanj odgovorni sami. Zato je pomembno, da se zdravo prehranjujemo in s tem zdravo živimo. Predvsem je zdrava tista hrana, ki ni mastna, slana, sladka in je energetsko bolj redka, npr. zelenjava.

Dejavniki tveganja, kot so kajenje in alkohol, so sami po sebi vidni »ubijalci«, toda tudi nepravilna prehrana je tista, ki nam lahko povzroča veliko zdravstvenih težav.

Zdravstvene težave, ki so povezane z nepravilno prehrano, so prevelika telesna teža in s tem posledično povišane vrednosti krvnega pritiska, holesterola in sladkorja v krvi in sladkorna bolezen. Temu sledita tudi dve z motnjami v prehranjevanju povezani bolezni, ki pa sta neposredno smrtno nevarni in to sta anoreksija in bulimija.

Ni pa samo nepravilna prehrana tista, ki privede do težav z zdravjem. Naši otroci so vedno manj telesno aktivni. Vzrok je tudi v tem, ker učno vzgojni proces “uspešno” zatre otrokovo prirojeno potrebo po gibanju še pred zaključkom osnovne šole. Kljub temu so fantje bolj fizično dejavni. Dekleta pa večinoma poskušajo nadzorovati svojo telesno težo z omejevanjem vnosa hrane, ne pa z večjo porabo energije (Gabrijelčič Blenkuš, 2005).

Dobre prehranske navade so plod trdega dela, ki se začenja v zgodnjem življenjskem obdobju z izborom zdrave hrane, ki jo na mizo prinašajo starši. Prehranjevalni vzorci se torej oblikujejo od rosnega otroštva dalje in se ponavljajo v kasnejšem življenju posameznika. Spreminjanje slabih navad v prehrani je težko in dolgotrajno delo, ki ne zagotavlja nujno uspeha (Koch, 2002).

Pri vzpostavljanju in dvigovanju motiviranosti za spremembe moramo pri otrocih in mladostnikih posebno pozornost nameniti tudi staršem. Spremenjeno vedenje pri otroku zahteva spremembo vedenja in stališč tudi pri starših. Od nas pa zahtevajo vzporedno delo z enim in drugim ter uglasitev obojih v procesu spreminjanja (Vidmar, Pogorevc, 2006).

ZDRAVA PREHRANA

Izbira hrane povezane s tradicijo, kulturo in socialno-ekonomskim stanjem lahko različno učinkuje na zdravje ljudi. Prav zaradi tega so epidemiološke metode v strategiji politike prehrane za dosego boljšega zdravja ljudi nepogrešljiv del pri načrtovanju zdrave prehrane.

Kadar načrtujemo zdravo prehrano kot pomemben del preventivnega programa, moramo upoštevati tudi vsakodnevno telesno dejavnost, ki ima pri preprečevanju civilizacijskih bolezni in pri uravnavanju teka pomembnejšo vlogo kot hrana z nizko energijsko gostoto (hrana z veliko sadja in / ali zelenjave in malo maščob). Pomembno je, da dnevna prehrana vsebuje priporočeno količino življenjsko pomembnih snovi, vitaminov in mineralov (CINDI Slovenija, 2002).

TELESNA DEJAVNOST

Izkušnje kažejo, da je kombinacija diete s telesno dejavnostjo veliko bolj učinkovita pri znižanju telesne teže kot vsaka zase. Ob zmanjšanem kaloričnem vnosu se zmanjšuje tudi nemaščobno tkivo in kalorične potrebe za bazalni metabolizem, zaradi česar se nižanje telesne teže upočasni. Telesna dejavnost do neke mere pospešuje porabo nakopičenega maščevja in s tem se povečujejo kalorične potrebe organizma (Bratanič, 2004).

Telesna dejavnost naj se vključi v vsakodnevno življenje (peš v šolo,…), starši pa naj poskrbijo za postopno dodajanje telesne dejavnosti, ki mora biti redna. Priporočila so, da je dovolj 30 do 60 minut na dan različnih telesnih vaj, ki jih večina družin lahko uresniči  (Bratanič, 2004).

S telesno aktivnostjo dosežemo večjo porabo energije in tudi, kar je enako pomembno, porast mišične mase. S porastom mišične mase se poveča bazalni metabolizem. To pa prepreči »yo-yo« efekt, ki je značilen za različne shujševalne diete, ki delujejo samo na principu izgube telesne teže s kratkotrajnim spreminjanjem prehranskih navad brez povečane telesne aktivnosti (Pišot, 2004).

DEBELOST

Današnji človek se še ni prilagodil okolju, ki mu vsak dan ponuja obilno in okusno hrano, brez da bi se za njo moral potruditi. Včasih je šel v lov, nabirat in iskat hrano, danes pa samo odpre hladilnik, ki ga je napolnil, ko se je v trgovino peljal z avtomobilom.

Prekomerna telesna teža vpliva na zdravje, povečuje zgodnjo umrljivost in zmanjšuje kakovost življenja.

Debelost je kronična, presnovna, socialna bolezen. Je posledica interakcije genetskih dejavnikov, dejavnikov okolja in psihosocialnih vzrokov. Telesna nedejavnost (avto, sedeče delo, sedenje v šoli in doma, računalnik, televizija) in energetsko gosta hrana (prehrana z veliko maščob in sladkorja in malo sadja in/ali zelenjave) sta med najbolj pomembnimi vzroki debelosti. Telesna dejavnost brez ustrezne diete nima pravega učinka in tudi obratno. Prevelika količina zaužite energije, ki preseže porabo, pospešuje nalaganje telesnega maščevja (Vita, 2004).

Napredek znanosti in tehnologije je v minulih desetletjih korenito spremenil prehranjevalne navade in vsakodnevne telesne dejavnosti. Zaradi čedalje večje zaposlenosti mater in čedalje daljšega delovnega časa je prehrana neredna in otroci velikokrat posegajo po hitro pripravljeni hrani z odločno preveč maščobami.

Na razvoj debelosti vplivajo tudi psihosocialni dejavniki, saj so pogosteje debeli otroci tisti, ki živijo v slabših socialnoekonomskih razmerah in neurejenih družinah (Bratanič, 2004).

ZDRAVLJENJE DEBELOSTI

Glavni cilj zdravljenja debelosti pri otrocih je otroka in starše naučiti zdrave prehrane in telesne dejavnosti. To je zahteven in dolgotrajen proces, ki zahteva korenite spremembe, ne samo pri otroku, ampak tudi v družini sami. Dosežemo pa ga lahko samo tako, da se bodo starši in otrok zavedli napačnega hranjenja in telesne nedejavnosti in ju bodo pripravljeni spremeniti. Za uspešnost zdravljenja je pomembno, da pričnemo čim bolj zgodaj, vendar ne pred tretjim letom starosti, saj vemo, da tveganje za trajno debelost narašča z otrokovo starostjo.

V programu zdravljenja mora sodelovati vsa družina in vsi, s katerimi otrok živi ali skrbijo zanj v odsotnosti staršev.

Zelo pomembna je otrokova odločitev, pripravljenost na spremembe, potrebne za znižanje telesne teže, sicer bo zdravljenje zaman.

Prvi ukrep pri zdravljenju debelih otrok je vzdrževanje telesne teže, kar lahko doseženo že z zmernimi spremembami v dieti in telesni dejavnosti. Kadar otrok dlje časa ohrani nespremenjeno težo, se njen presežek z rastjo manjša.  Pri mladostnikih pa je treba telesno težo zniževati počasi in postopno. Kalorične potrebe se pri posamezniku zelo razlikujejo, zato je potrebno prilagoditi dieto vsakemu posamezniku.

Na osnovi podatkov o njegovi starosti in telesni teži iz tabel izračunamo otrokove dnevne kalorične potrebe. V pomoč so nam tudi podatki o prehranjevalnih navadah in zapisi jedilnikov, na podlagi katerih ocenimo dosedanji dnevni kalorični vnos. Dnevni vnos zmanjšamo za približno 30%, kar pomeni od 300 do 500 kcal (1256 do 2093 kJ).

Z uravnoteženo hipokalorično dieto postopno znižamo telesno težo za približno pol kilograma na teden. S tem je otrokom, kljub dieti, omogočena normalna rast, preprečimo izgubo nemaščobnega tkiva (mišic) in zmanjšamo možnost za nastanek zapletov, ki se lahko pojavijo ob pretirano hitrem padcu telesne teže.

Zaželeno je, da se telesna teža ne znižuje hitreje kot pol kilograma na teden ali 1 do 2 kilograma na mesec.

ZAKLJUČEK

Zaradi čedalje bolj razširjene debelosti in njenih zapletov je nujna preventiva, ki pa se je je treba lotiti na širši družbeni ravni. Edina prava pot je spremenjen življenjski slog z zdravo prehrano in s primernim gibanjem. Z debelostjo se je treba spoprijeti ustrezno individualno in z rednim spremljanjem zdravljenja z dieto in telesne dejavnost, spremeniti pa je treba tudi življenjski slog vse družine (Bratanič, 2004).

Kljub temu da vzroki debelosti še niso povsem pojasnjeni, lahko telesno težo najučinkoviteje zmanjšamo in ohranjamo s primerno gibalno dejavnostjo ter zdravo prehrano. Smiselno je, da premalo dejavne otroke in mladostnike s preveliko telesno težo usmerjamo v vsakodnevno, vsaj eno uro trajajoče in zmerno intenzivno gibalno dejavnost. Posebno skrb moramo namenjati zdravi prehrani, tako v družinskem kot šolskem okolju. Zato je potrebno še večje prizadevanje s pripravo ustreznih programov, kjer bi se povezale različne izobraževalne in zdravstvene institucije, lokalne skupnosti ter družine, tako da bi na eni strani vplivali na zmanjšanje ovir, ki omejujejo otroke pri vključevanju v gibalne dejavnosti, na drugi strani pa poskrbeli za osveščanje in izobraževanje o zdravem načinu prehranjevanja (Planinšec, Fošnarič, Pišot, 2006).

Dieta in telesna dejavnost sta temelja zdravljenja debelosti. Izkušnje kažejo, da so shujševalne diete različno uspešne in učinki so v večini primerov slabi in le prehodni. Za izboljšanje izida je potrebno, da se zdravstvenemu timu, ki ga sestavljajo zdravnik, medicinska sestra, dietetik in fizioterapevt pridružijo še psihologi in psihiatri, ki pripomorejo k večjemu uspehu z vedenjsko-kognitivno terapijo in s tem pripomorejo, da si bolnik ustvari pravilen odnos do lastne telesne teže, spozna in oceni svoje prehranjevalne navade in odnos do telesne dejavnosti ter jih pod stalnim nadzorom spreminja. Ob tem sledi pomoč, da spoznajo možne sprožilce za čezmerno uživanje hrane, odkrivajo čustvene stiske in jih obvladajo.

Skupinska obravnava otrok in mladostnikov je za zdravstveni tim izziv. Vztrajamo na prisotnosti staršev, saj so oni tisti, ki skrbijo za nabavo in pripravo hrane. Izjema so posamezni študentje, ki skrbijo zase in se večinoma prehranjujejo izven doma s študentskimi boni. Pri le-teh je poudarek ravno na poglavju prehranjevanja izven doma.

Merilo uspešnosti je še vedno izguba telesne teže oziroma padec ITM (indeks telesne mase), ki se spreminjata tekom  osemnajstih srečanj. Pomembna sta oba parametra, saj otroci v tem času tudi zrastejo. V nekaterih primerih pa se poslužujemo tudi meritev obsega nadlahti, stegen, pasu in bokov.

Uspešnost pa ni samo merljiva. Za uspeh si štejemo tudi, ko uspemo otroke in mladostnike pripraviti do tega, da so skoraj vsakodnevno telesno aktivni in, da si v času obiskovanja skupine najdejo telesno aktivnost, ki jih veseli, ter jo tudi redno nekajkrat na teden izvajajo. V večini primerov so to sprehodi, fitnes, kolesarjenje, rolkanje, košarka, nogomet in celo badminton.

Tekom trajanja skupine se glede na uvodni vprašalnik, prehranske navade celotne družine spremenijo. Tudi starši, ki aktivno sodelujejo v času skupine spremenijo marsikatero prehransko in tudi življenjsko navado. Vidi se vpliv na spremembo življenjskega sloga cele družine. Velike težave so le v družinah, kjer je otrok, ki obiskuje skupino, edini z odvečnimi kilogrami in ima brate in sestre, ki so normalno težki, ali celo športniki. Pri le teh je prehrana popolnoma drugačna in v takšnih primerih je potrebno še dodatno in velikokrat individualno družinsko svetovanje. Ugotavljamo, da se takšni športniki v otroški dobi velikokrat ne prehranjujejo zdravo, ampak samo bolj kalorično. Prehransko svetovanje tako skupinsko, kot individualno je v pristojnosti dietetika, ki s pomočjo medicinske sestre in zdravnika spremlja in opazuje spremembe in navade tako otroka, kot družine. Delo dietetika je tudi, da se posvetuje z zdravnikom in medicinsko sestro težavah in opažanjih pri vsakem otroku in njegovi družini. Samo timsko delo privede do želenih rezultatov in postopnega napredovanja obravnavanih otrok in njihovih družin.

Razvoj dela v skupini z otroki in mladostniki s povečano telesno težo na primarnem nivoju ni odvisen samo od nas entuziastov, ampak tudi od priznanja, tako stroke, kot tistih, ki nas financirajo. To pa potegne tudi za seboj vprašanje kdaj in kako bomo v naš zdravstveni tim uspeli vključiti tudi psihologa in fizioterapevta.

Naša nekajletna opažanja in anketni vprašalniki so pokazali, da veliko otrok izpušča zajtrke in tudi malice, ter nima vedno vsaj tri obroke na dan. Po anketah sodeč smo prišli do sklepa, da še vedno ne dovolj veliko število šol upošteva prehranska priporočila in nudi otrokom zdravo in uravnoteženo prehrano.

S tega vidika bi bila nujno potrebno prisotnost prehranskega svetovalca v šolskih kuhinjah.

LITERATURA

  • Bratanič N., Debelost pri otrocih zbuja skrb. http://tux.kabi.si, 2004.
  • CINDI Slovenija. Šola za promocijo zdravja in preprečevanje in preprečevanje kroničnih bolezni v osnovnem zdravstvenem varstvu/družinski medicini. Ljubljana: CINDI Slovenija, 2005.
  • Gabrijelčič Blenkuš M., et.al., Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanova, Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, 2005.
  • Koch V., Varovalna živila. http://med.over.net, 2004.
  • Pfeifer M., Splošni pregled debelosti, Zbornik predavanj, 2. strokovno srečanje Slovenskega združenja za klinično prehrano, Ljubljana, 8. september 2006, 1-9.
  • Pišot R., Vloga in pomen gibalne / športne dejavnosti v šolskem obdobju, Bilten slovenske mreže zdravih šol 1/04, 24-33.
  • Vidmar J., Pogorevc R. Osnove vedenjske-kognitivne terapije debelosti, Zbornik predavanj, 16. srečanja pediatrov v Mariboru 2006, 203-209.
  • Vita, Zdrava prehrana, vzdrževanje telesne teže in hujšanje, http://tux.kabi.si , 2004.