Počitnice naj bi bile tudi priložnost, da se okrepijo družinske vezi. Vsak ima svoja pričakovanja, ki po navadi niso majhna – kako krmariti med lastnimi in otroškimi željami, da si bomo na dopustu oddahnili tudi sami?
Prosti čas, ne samo počitnice, je vredno izkoristiti za skupno preživljanje časa. Dajmo otrokom in sebi priložnost, da se spoznamo, da spoznamo drug drugega in da samo smo, ne da bi morali početi kaj pametnega ali koristnega. Tako damo sebi in otrokom občutek, da smo drug za drugega pomembni in vredni samo zato, ker obstajamo, in ne šele takrat, ko kaj dosežemo, naredimo, si zaslužimo.
Predvsem pa ne imejmo prevelikih pričakovanj, ne do sebe ne do svojih otrok. Upoštevajmo dejstvo, da bomo družinsko dinamiko prenesli tudi na počitnice. Ne glede na to, da smo zamenjali okolje, smo lahko prepričani, da se bomo tudi na dopustu kdaj sprli, da imamo tudi na dopustu pravico do različnih mnenj in različnih potreb ter idej o tem, kako naj bi bil dopust videti. Če upoštevamo vse različnosti vseh družinskih članov in različne potrebe, ne nam ne otrokom zagotovo ne bo dolgčas.
Počitnice so idealna priložnost, da se otroci učijo samostojnosti – tako pri preživljanju prostega časa kot pri odgovornosti za družinska opravila, za življenje. Devetletnik, na primer, je povsem zmožen zložiti posodo v pomivalni stroj in jo tudi pospraviti, poskrbeti za svoje perilo (dati prat, obesiti in zložiti), zamenjati žarnico, zložiti stvari iz trgovine, speči umešana jajca in piškote, peljati psa na sprehod. Gotovo drži, da večina staršev danes otroke preveč »zavija v vato«, ali pa jim enostavno ne zaupajo, da bodo zmogli. Vendar prej ali slej pride trenutek, ko starši ugotovimo, da tega nočemo več početi, da so naši otroci »dovolj veliki«, da bi lahko kakšno stvar naredili sami in da se nismo več pripravljeni žrtvovati ter delati stvari namesto njih. Takrat nas neizbežno čaka razočaranje, ker mladostniki ne znajo ali nimajo volje, da bi se kakšnega opravila lotili, v resnici pa je tako zato, ker jim v letih doslej za to nismo dali priložnosti.
So pa tudi babice in dedki dobra izbira, če imamo možnost in če si družbe vnukov želijo. Navadno premorejo nešteto zgodbic iz svoje in naše preteklosti, ob katerih otroci spoznavajo širšo družino, družinske vrednote, preteklost … Poleg tega so dovolj različni od staršev, bolj potrpežljivi in pri vnukih manj obremenjeni s tem, da morajo vse narediti prav, tako da utegnejo biti krasna družba za preživljanje počitnic. Moramo pa se o tem s starimi starši posvetovati in njihove želje, pripravljenost – tako fizično kot »psihično«, upoštevati pri načrtovanju počitnic, ki jih bodo otroci preživeli skupaj z njimi. Vse prevečkrat nas namreč nočejo zavrniti, da nas ne bi razočarali ali pustili na cedilu.
Mnogi starši so v dilemi; naj sestavijo »program«, otroke vključijo v razne tabore, ali naj dovolijo, da počnejo, kar jim paše, in s tem tvegajo, da se bo otrok dolgočasil?
Starši načeloma nismo dolžni svojim otrokom organizirati počitnic. Vendar si običajno lastimo pravico, pri tem pa niti ne pomislimo, kako bi se počutili sami, če bi nekdo to počel za nas, ne da bi imeli sami pri tem kakšno besedo.
V načrtovanje, kje bodo otroci pre živeli počitnice – doma ali na taborih in jezikovnih tečajih – se splača otroke vključiti enakovredno, čeprav bo odločitev nazadnje temeljila na tem, kakšne vrednote v družini gojimo, in na naših finančnih zmožnostih. Pomembno je, kaj je dobro in sprejemljivo za celo družino. Če starši plačujejo drage tečaje in tabore iz občutka, da so »dovolj dobri« starši le, če težko privarčevani denar žrtvujejo (investirajo) v otroške aktivnosti, na koncu nihče ne bo zadovoljen. Otroci namreč v zameno nikakor ne bodo mogli izkazati dovolj hvaležnosti za počitnice, da bi se njihovi starši ob tem počutili dobro. Lahko pa se vprašamo, zakaj to počnemo. Ali otroke pošiljamo na počitnice, da bi si pred njimi oddahnili? Se sami izogibamo družinskim odnosom? Se nam zdi, da morajo biti med počitnicami koristni, da jih je treba zaposliti? Česa se bojimo, da jih ne upamo pustiti, da počnejo, kar jih zanima? Morda spoznamo, da jih odrivamo stran od sebe; ali da jim ne zaupamo; ali da bo vse v redu, če bodo med počitnicami skrbeli sami zase; ali da se počutimo krive, ker ne preživljamo dovolj časa z njimi … Karkoli že spoznamo, gotovo bo zanimivo.
Na počitnice gredo tudi otroci; kako naj preživijo počitnice (brez pretiranega učenja, a kljub temu pripravljeni na novo šolsko leto)?
Koliko usvojene snovi otroci pozabijo med počitnicami? Je prav, da pred šolo ponovijo črke, seštevanje?
Saj vemo, kako so rekli včasih – če si pozabil, že ni bilo pomembno. Povsem običajno je, da otroci med počitnicami del snovi pozabijo, vendar to še ni razlog za zaskrbljenost. Ljudje se učimo ves čas, tako otroci kot tudi odrasli, vse življenje pravzaprav. Če že, se mi zdi vredno razmišljati predvsem o neformalnih oblikah učenja, pri katerih »imamo možgane v pogonu«, ne pa za učenje pod prisilo. Če torej tako starši kot otroci uživamo v počitniškem »skupnem učenju«, ni problema. Če pa starši otrokom tečnarimo z učenjem iz občutka dolžnosti oziroma ker imamo občutek, da sicer nismo »dovolj dobri starši«, potem počnemo nekaj, kar se morda zdi plemenito, razlog pa ni najboljši. Rekli pa smo že, da za zdrav psihofizični razvoj otrok ni tako odločujoče, kaj počnemo, temveč zakaj in kako.