Podopustniški stres ali podopustniška depresija

Podopustniški stres ali podopustniška depresija je povsem običajen pojav, ki mu botruje več dejavnikov.

Simptomi podopustniškega stresa

Običajni telesni simptomi obsegajo glavobol, napetost mišic in motnje spanja ali nenehno zaspanost. Čustveni simptomi lahko obsegajo nervozo, depresijo, občutek krivde, zdolgočasenost, tesnobo in nemoč. V resnih primerih lahko pride celo do močnega stresa z izgubo zanimanja za normalne dejavnosti in konjičke.

Takoj ob vrnitvi z dopusta se, žal, ni mogoče izogniti nekaterim nujnim stvarem, ki se praviloma nakopičijo hkrati in zahtevajo takojšnje ukrepanje. Mednje sodijo:

• Umazano perilo: Sovražnik številka ena, ko odložite potovalke in kakih 90 odstotkov njihove vsebine stresemo pred pralni stroj, je kup perila različnih barv, materialov, pralnih pravil in velikosti. Pred vami so torej najmanj en dan pranja in najmanj dva dneva likanja, v slabšem primeru tudi dodatni stroški za čistilnico.
• Prazen hladilnik: Pred odhodom na dopust v njem najbrž niste pustili nič pokvarljivega torej tudi nič užitnega. Edino, kar vam preostane, če ne želite biti lačni in žejni, je torej odhod v trgovino.
• Prašno stanovanje: Tudi če ste stanovanje pred odhodom na dopust temeljito pospravili, ne mislite, da vas bo takšno tudi pričakalo. Najmanj, kar lahko pričakujete, je s prahom pobeljeno pohištvo.
• Neprebrana pošta: Pred odhodom ste najbrž začasno odročili časopise in revije, morda ste bili celo tako modri in nabiralnik opremili z nalepko, s katero prepovedujete vlaganje oglasnega gradiva, a kljub temu ne morete preprečiti vsaj osnovnega kupčka kuvert, ki ste jih prejemali, medtem ko ste se namakali v morju.
• Neplačane položnice: Pred dopustom ste verjetno poravnali vse zaostale dolgove, toda medtem so se, žal, že nabrali novi. Seveda, mesec je naokrog in spet vas čaka obisk banke neprijetna naloga po dopustu, kjer niste ravno skoparili z denarjem.
• Nadomeščanje zaostalih informacij: Če sodite med ljudi, ki so radi na tekočem z aktualnimi dogodki, a jih na dopustu niste imeli časa spremljati, utegne biti vrnitev to zadevno zelo stresna, saj se boste, ko boste stopili skozi vrata, najprej zakadili v kup neprebranih časopisov (ki ste jih, ker ste jih pred odhodom na dopust odročili, kupili na poti domov), hkrati pa deskali po internetu ter poslušali televizijska in radijska poročila.
• Osebna higiena: Dopust, naj je še tako fantastičen, nikdar ne ponuja udobja in čistoče domače kopalnice. Ob prihodu domov je torej skoraj neizogibno dolgotrajno in temeljito kopanje, piljenje, depiliranje, vtiranje in maziljenje, ki si ga tako dolgo niste mogli privoščiti (to je najbrž tudi edina stvar, ki ste jo na dopustu pogrešali, mar ne?).
• Obveščanje sorodnikov: Ob vrnitvi z dopusta morate vsaj najožje sorodnike, s katerimi ste v rednih stikih, obvestiti, da ste srečno prispeli in da je z vami vse v najlepšem redu. To je lahko, kombinirano s prej naštetimi stresorji, pika na i vsemu hudemu, kar vas čaka po prehitro minuli pravljici.

Strah pred službo

Vrnitev v službo je najtrši del prehoda v normalno življenje, predvsem zato, ker je delovno mesto čisto nasprotje dopustniške atmosferi: medtem ko je (ali bi vsaj moral biti!) dopust nestresen, sproščujoč, spontan, je delovno mesto strukturirano okolje z jasno začrtanimi pravili, znotraj katerih določeni ljudje od nas pričakujejo določene stvari z določen vsebino in v določenem času. V službo se sicer navadno vrnemo z željo, da bi začeli tam, kjer smo končali pred dopustom, a to se, žal, ne zgodi skoraj nikoli, sploh če pred odhodom na dopust nismo opravili vsega, kar bi morali. Zato se že vnaprej bojimo, kako se bomo spopadli z delom, in si želimo, da bi lahko premaknili čas za nekaj tednov nazaj. Dodatno smo v stresu, če nas v službi ne obdajajo ljudje po naši meri, če nas čaka siten in zahteven šef, zahrbten sodelavec ali nadležna stranka, če nam delo, ki ga opravljamo, vsebinsko in organizacijsko ne ustreza (več), če se, skratka, že dalj časa ob jutrih prebujamo s cmokom v grlu. Misel, da bo tako še naslednjih enajst mesecev, kolikor jih bo minilo do naslednjega dopusta, nas navdaja z mešanimi občutki: z žalostjo, grozo, apatijo, potrtostjo itd.

Nostalgija

Konec dopusta je navadno konec enega od lepih obdobij v koledarskem letu in ko se sklene, imamo občutek, da se je “končalo nekaj lepega, veličastnega, nekaj, na česar ponovitev bomo morali še dolgo čakati, pri čemer se bomo, medtem ko bomo vdani v usodo usklajevali obveznosti službenega in družinskega življenja, znova za eno leto postarali, vmes pa v glavnem ne bomo naredili ničesar zase, ampak le za druge in tako bomo znova žrtvovali del svojega življenja, dragoceno leto dni, samo zato, da bomo znova dočakali tako popoln dopust, kakršen nam je bil usojen letos”.

Takšno je, nekoliko posplošeno, razmišljanje povprečnega Zemljana ob vrnitvi z dopusta; te misli niso niti nenavadne niti nevarne dokler se ne sprevržejo v dolgotrajno žalovanje in depresijo. Prav je, da vsaj nekaj časa gradimo na spominih z dopusta, vendar ne smemo dovoliti, da hrepenenje in sanjarjenje ogrozita trezno razmišljanje.

Rešitve

Vsakdo potrebuje določen čas za prilagoditev, preden se vrne v ustaljene tirnice dela, službe in domačih obveznosti. Včasih si želimo dopust podaljšati vsaj za nekaj dni ter resno razmišljamo o tem, da bi poklicali delodajalca in si izprosili dodatnih 24 ali 48 ur. Napaka! Zadnje, kar v tem trenutku potrebujete, je podaljševanje stresa (dodatni dan dopusta namreč ne bo odpravil nervoze, ampak jo le še okrepil) in odlašanje nečesa, s čimer se boste morali prej ali slej spopasti. V nadaljevanju je nekaj preprostih napotkov, kako iz prvih podopustniških uric in dni izvleči najboljše.

Nujna opravila

• Če se vam je med dopustom nabrala gora umazanega perila, naj vam ne bo nerodno poklicati mame/tašče/babice/sestrične ter zaprositi za pomoč pri pranju in sušenju perila. Morda boste prijetno presenečeni, ko boste od najožjih sorodnikov dobili nazaj celo zlikano perilo?
• Prah v stanovanju sicer ne more počakati lahko pa počakata večje čiščenje in pospravljanje. Stanovanje, če že morate, pospravite površinsko in očistite samo najnujnejše, z generalko pa počakajte še nekaj dni ali vsaj dokler ne pospravite vsega, kar je ostalo od dopusta (zlikano perilo, potovalke, kopalke in kopalni pripomočki itd.).
• Če lahko, položnice, ki ne morejo počakati, plačajte prek spleta in si tako prihranite zamudno čakanje za bančnim okencem.
• Ne odpirajte vse pošte, ki vas je pričakala ob vrnitvi. Lotite se samo najnujnejše, reklame in drugo prihranite za pozneje.
• Vsega, kar ste “zamudili”, ne poskušajte vsrkati hkrati, saj je to nemogoče, hlastanje za informacijami pa lahko iz vas (in okolice) naredi živčno razvalino. Zadošča, če si ogledate ena televizijska poročila ali preberete en časopis. Verjemite, dnevne informacije so povsod enake razlikujejo se le v poudarkih in načinu podajanja!
• Ena od največjih napak, ki jih lahko naredite po prihodu z dopusta, je, da ves svet obvestite, da ste doma, še preden ste se te misli privadili sami. O vrnitvi zato obvestite le najožje družinske člane. Vsi drugi lahko počakajo.
• Pomaga, če po dopustu počnete kaj zabavnega in se tako zamotite. Pojdite na večerjo s prijatelji ali peljite otroke v živalski vrt. Namesto da se bojite vrnitve v rutino, se raje veselite prijetnih dejavnosti.
• Veselite se pozitivnih stvari. Ko se vrnete k izzivom vsakdanjika, pregledujte fotografije z dopusta in spominke ter oživljajte prijetne spomine.

Znova v službi

Prvi dan službe po dopustu je navadno katastrofalen. Čakajo nas gore neprebrane pošte, e-pošte: število e-sporočil, ki se naberejo v dveh tednih, se v povprečju giblje od 200 navzgor, odvisno od količine smetja oziroma šal, ki jih pošiljajo sodelavci in prijatelji, količine naročenih e-sporočil, kot so obvestila informativnih portalov itd., ter količine resne pošte, ki obsega poslovno korespondenco znotraj podjetja ter med podjetjem in poslovnimi partnerji). Tu so še zaostale naloge, ki jih iz različnih razlogov nismo opravili pred dopustom, neodgovorjeni klici, zahteve nadrejenega, ki ga ne zanima, da smo se šele dobro vrnili, in radovedni sodelavci, ki bi vsi po vrsti radi izvedeli, kako smo se imeli.

Najslabše, kar lahko storite, je, da poskušate postoriti vse hkrati. Vzemite si potreben čas in natančno načrtujte obveznosti. Dejstvo je namreč, da traja vsaj nekaj dni, v povprečju pa en delovni teden, da se vrnemo v običajno delovno rutino. Prvi dan službe se, če je le možno, čimbolj “potuhnite”; čim manj ljudi naj izve, da ste se že vrnili!

• Prva stvar, ki jo storite ob prihodu v službo, naj bosta pregled pošte, ki se je nakopičila med vašo odsotnostjo − in takojšnja selekcija nepotrebne. S tem boste vsaj deloma izpraznili prenapolnjeno mizo in vsaj približno razvrstili kup papirjev, ki čaka, da se ga lotite. Nujno pošto odložite na poseben kup; preučili jo boste pozneje.
• Sledi pregled elektronske pošte. Najbolje je, da takoj na začetku storite troje: prvič, zbrišite vso nezaželeno pošto; drugič, pošto uredite po kategorijah (pošiljatelj/namen/čas itd.); in tretjič, vso e-pošto, ki ni nujna, prenesite v posebno mapo in jo prihranite za pozneje.
• Ko opravite vse našteto, bo v predalu s prejeto e-pošto še vedno ostalo ogromno sporočil. Veljajo naslednja pravila: prvič: enega e-sporočila ne kliknite več kot enkrat. Drugič: če vam odgovor na posamezno e-sporočilo vzame manj kot dve minuti, nanj odgovorite takoj. Tretjič: če je odgovor zahtevnejši, e-sporočilo dodajte na seznam nalog, ki jih morate opraviti.Ne dovolite, da vam nepregledna množica e-pošte pokvari dan: določite časovno obdobje (denimo od 9. do 11. ure), ko boste, dokler ne izpraznite nabiralnika, pa čeprav to traja več dni, pregledovali in urejali e-pošto. Če pa ste pred odhodom na dopust vključili “pomočnika ob odsotnosti iz pisarne”, je pametno, da je prvi dan še naprej vklopljen, saj boste tako preprečili kupe nove nepotrebne e-pošte in si izborili dodaten čas za “aklimatizacijo”. In naposled, ne pustite se zapeljati vsem šalam in filmčkom, ki so se prikradli med resno e-pošto, saj vam bo konec dneva, ko bo nabiralnik še vedno (pre)poln, žal. Prihranite jih za dni, ko boste že lažje dihali.
• Počakajte en dan, preden se lotite pomembnih telefonskih klicev, sprejemanja pomembnih novih zadolžitev in sestankov s šefom oziroma vodstvom podjetja.
• Dolgi sestanki na prvi delovni dan vas lahko uničijo in na njih zagotovo ne boste zbrani, saj ste še polni vtisov in spominov.
• Nikar ne dolgočasite sodelavcev z dopustniškimi prigodami, ne obremenjujte jih s pripovedovanjem anekdot ter z razkazovanjem fotografij, filmov, MMS … dlje, kot je potrebno. Dovolj bo, če povzamete, kako čudovito ste se imeli, in pokažete samo izbrane fotografije. Pomislite: bi vi želeli, da vas sredi obilice dela sodelavec gnjavi z enournim posnetkom družinskega dopustovanja?
• Preprečite “vdore” v pisarno in ne dovolite sodelavcem, da vas zasujejo s kopico odprtih vprašanj, na katera bi lahko odgovarjali več ur. Četudi je skušnjava še tako velika, potrpite in raje najprej opravite vse, kar ste si zadali za tisti dan. Verjemite, naslednje jutro bo zadovoljstvo ob pogledu na skorajda prazno mizo in prazen e-nabiralnik toliko večje. Sodelavce pa lahko, če vam čas in druge obveznosti dopuščajo, po koncu delavnika povabite na pijačo in svoje vtise prenesete vsem hkrati.