Povzetek

Dobro celjenje rane je bistvenega pomena za dobro počutje bolnika. Voda je najpomembnejši element v telesu in jo je potrebno dnevno nadomeščati. Za celjenje kroničnih ran sta dobra prekrvavljenost in hidracija zelo pomembni, saj se v primeru dehidracije podaljša celjenje ran. Pri negi in obravnavi bolnika s kronično rano ima zdravstvena nega pomembno vlogo. Medicinske sestre se moramo zavedati pomena prepoznavanja prvih znakov dehidracije in njenega preprečevanja. Potrebe po tekočinah so individualizirane zato se za izračun tekočinskih potreb posameznika uporabljajo različne determinante in formule, pri tem pa so opazovanje bolnika in komunikacija z njim nujni.

Ključne besede: kronična rana, hidracija, dehidracija, voda.

  1. Uvod

Zdravstvena nega ima veliko vlogo pri negi in obravnavi bolnika s kronično rano. Zavedati se moramo pomena prepoznavanja prvih znakov dehidracije in preprečevanja le-te.

Že samo z opazovanjem bolnika se lahko prepozna omotica pri sedenju oz. vstajanju, zmanjšano izločanje urina, zaprtje, zmedenost, slab turgor kože in suhe sluznice, povišana telesna temperatura, poškodbe kože, upočasnjeno celjenje ran in nepričakovana izguba telesne teže. Ne samo opazovanje, tudi pomoč pri hranjenju in hidracija bolnika sta pomembna, če želimo povečati hitrost celjenja ran.

  • Pomen vode v telesu in hidracija/dehidracija

Voda je najpomembnejša spojina v telesu. V telesu odraslega je v povprečju 50-60 odstotkov vode. Najdemo jo v mišicah, plazmi in celicah. Voda je potrebna za transport nutrientov, odstranjevanje toksinov in odpadnih elementov, pomembna je za regulacijo telesne temperature, zagotavlja mazanje med sklepi, ohranja  kožo vlažno in napeto. V povprečju lahko človek preživi brez hrane nekaj tednov, a le nekaj dni brez vode (Zwiefelhofer, 2007a).

Zadovoljiva hidracija zagotovi telesu učinkovito in skladno delovanje. Potrebe po tekočinah so individualizirane glede na starost, velikost in težo, stopnjo aktivnosti, okolje in zdravstveni status posameznika. Skozi življenjsko obdobje se delež vode glede na telesno težo spreminja. Pri starosti 25 let ima človeško telo 61% vode in 14% maščob. Pri starejših ljudeh se s starostjo vsebnost tekočin z leti manjša in po 70 letu doseže 53% vode in 30% maščob, kar je tudi razlog za hitrejšo dehidracijo (Zwiefelhofer, 2007a).

Tabela 1: Znaki dehidracije

  Blaga dehidracija: Zmerna dehidracija:   Huda dehidracija:  
Znaki dehidracije   žeja, suhe ustnice, rahlo suha ustna sluznica.   zelo suha ustna sluznica, vdrte oči, koža ostane nagubana po tem, ko jo spustimo.   vsi znaki zmerne dehidracije in hiter, a slab pulz, hladne roke in noge, hitro dihanje, pomodrele ustnice, zmedenost in depresija.  

Vir: Krause’s Food, Nutrition&Diet Therapy, 11th edition povz. po Zwiefelhofer, 2007a.

Blaga dehidracija pomeni 2 do 4 procente izgube telesnih tekočin, zmerna dehidracija 5 procentov, huda pa več kot 10 procentov izgube telesnih tekočin. Nadomeščanje tekočin pri blagi in zmerni dehidraciji je enostavno, saj gre samo za nadomestilo tekočin. Pri hudi dehidraciji je zaradi življenjske ogroženosti nujna medicinska pomoč (Zwiefelhofer, 2007a).

Dehidracijo povzroča manjši vnos tekočin, ki pa je lahko posledica različnih bolezenskih znakov povezanih z zmanjšanim vnosom tekočin in tudi manjšim apetitom, kot so slabost, povečano uriniranje ali nezadosten vnos tekočin. Nekatere bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni ledvic, motnje hranjenja in kronična pljučna obolenja, lahko tudi vplivajo na regulacijo telesnih tekočin.

Potreba po tekočinah se poveča pri visoko beljakovinskih in s prehranskimi vlakninami bogatih dietah in pod vplivi okolja, kot so večji napori, višja temperatura okolja in  nadmorska višina. Zdravila s protibolečinskim učinkom, za zmanjševanje edemov, uspavala in antideperesivi lahko povzročijo dehidracijo in  elektrolitsko neravnotežje. S starostjo se poveča tveganje za pojav dehidracije, saj starejši ljudje izgubljajo občutek za žejo, imajo težave z inkontinenco, depresijo in disfagijo.

Za izračun tekočinskih potreb posameznika se uporabljajo različne determinante (Chidester in Spangler, 1997 povz. po Zwiefelhofer, 2007a).

Najbolj pogosta formula za tekočinski izračun upošteva telesno težo v kilogramih (kg) pomnoženo s 30 ml in iz tega izračuna dobimo dnevno potrebo posameznika po tekočinah v mililitrih (Zwiefelhofer, 2007a).

Primer: 70 kg posameznik X 30 ml = 2100 ml tekočine/dan.

Ostale formule za izračun potrebe posameznika po tekočinah na dan :

  • 1 ml tekočine za vsako zaužito kalorijo
  • 100 ml tekočine za prvih 10 kg telesne teže (TT) + 50 ml tekočine za naslednjih 10 kg TT + 15 ml tekočine za vsak naslednji kilogram
  • 6-8 kozarcev tekočine na dan (Zwiefelhofer, 2007b).

Kronično srčno popuščanje, edemi, vnetja in odpovedi ledvične funkcije so bolezni, katere zahtevajo omejevanje uživanja tekočin in za njih ne veljajo omenjene formule. V nasprotju s kroničnimi ranami, ulkusi, drenažnimi ranami, opeklinami, povišano telesno temperaturo in vnetji urinarnega trakta, kjer je potrebno uživati večje količine tekočin kot so običajna priporočila.

Upoštevati moramo, da vseh dnevnih potreb po tekočinah ne pokrijemo samo v obliki tekočin, ampak tudi z zaužito hrano. Dnevni vnos tekočin je seštevek zaužitih tekočin, tekočin v hrani in vode, ki je produkt metabolizma. Izguba tekočin iz telesa pa je seštevek delovanja ledvic, izločanja preko kože in dihal, ter prebavil. Pri povprečnem zaužitju 2300 ml tekočine/dan jo je v obliki tekočin 1400 ml, 700 ml iz hrane in 200 ml kot produkt metabolizma. Enaka količina kot jo zaužijemo, se tudi izloči. Skozi prebavila in izločala 1500 ml, 450 ml skozi kožo in 350 ml preko pljuč (Hickson, 2006; Hayes and Roberts, 2006 povz. po Zwiefelhofer, 2007a).

  • Pomen zadostne hidracije za kronično rano

Dobra hidracija na splošno vpliva pozitivno na naše zdravje in preprečuje marsikatero zdravstveno težavo in s tem tudi preventivno deluje na kronično rano.

  1. Voda vzdržuje napetost kože in jo s tem varuje pred odrgninami in preležaninami, katere se lahko razvijejo v kronično rano.
  2. Zadostna hidracija je potrebna za vzdrževanje volumna krvi in s tem povezano prekrvavitvijo. Zadostna prekrvavitev ohranja tkiva zdrava in prožna.
  3. Voda je pomemben element zdravega prehranjevanja. Zadovoljevanje dnevnih potreb je nujno, da ne pride po »podhranjenosti« v tem primeru dehidracije.

Hidracija ima še večjo vlogo v primeru obravnave in zdravljenja kronične rane.

  1. Voda prinaša v rano elemente za obnovo in odnaša odpadne snovi.
  2. Celice v telesu so v večji meri sestavljene iz vode, zato je le-ta pomemben element obnove celic v rani.
  3. Drenažne rane (eksudati) potrebujejo še dodatne količine vode, da nadomestijo izgubljeno tekočino.
  4. Zdravila za zdravljenje ran lahko povečajo potrebo po tekočinah.
  5. Fluidni vložki povečajo izhlapevanje in s tem povečajo potrebo po tekočini za 10-15 ml/kg telesne teže.
  6. Infekcija rane in povišana telesna temperatura tudi povečata potrebe po tekočinah.
  7. Za zdravljenje ran je priporočljiva dieta s povečano vsebnostjo beljakovin, kar pa tudi poveča potrebe po tekočinah.
  • Razprava

Članek o prehranjenosti kože poudarja, da imajo starejši bolniki še dodatno povečan riziko za počasno celjenje ran. Ne samo zaradi slabe elastičnosti kože, ampak tudi zaradi ostalih faktorjev. V večini se slabše prehranjujejo in ne zaužijejo potrebnih količin tekočin. Možen je tudi vpliv zdravil, kakor tudi upočasnjene cirkulacije kot posledice sedečega načina življenja. Imunski sistem starejših bolnikov ni več tako učinkovit in poveča se možnost infekcij in infekcijskih obolenj. Prehranjenost in pravilna hidriranost ni odvisna samo od samega bolnika in njegovega apetita, ampak tudi od dejavnosti zdravstvene nege (Stuppy, 2005). Pomanjkanje apetita in zmanjšano željo po uživanju hrane in pijače, lahko povečamo s primerno pomočjo pri hranjenju, kakor tudi s primerno in vzpodbujajočo komunikacijo, kar pa zahteva od dejavnosti zdravstvene nege veliko angažiranja in časa. Zavedati se moramo, da bolnik potrebuje nego in toplo besedo, ter primerno okolje za uživanje tako hrane, kakor tudi tekočin. Priprava okolja in bolnika na hranjenje ter vzpodbudna beseda so pot do uspeha primerno prehranjenega, hidriranega in s tem tudi hitreje okrevajočega bolnika.

  • Zaključek

Voda je najpomembnejši element v telesu. Nikoli ne smemo podcenjevati pomena hidracije pri zdravljenju. Potrebe po tekočinah so individualne, zato je nujno opazovanje bolnika in dobra komunikacija z njim. Zdravstvena nega si mora za cilj postaviti izboljšanje hidracije pri bolnikih, še posebej pri bolnikih s kronično rano.

  • Literatura
  • Chidester, JC. In Spangler, AA. (1997). Fluid intake in the institutionalized elderly. JADA,; 97(1): str. 23-8.
  • Stuppy, P. (2005). Nourshing your skin. Today’s Dietritian, Vol. 7 No 4, str. 10.
  • Zwiefelhofer, D. (2007a). Hydration. Dietary manager, str. 19-21.
  • Zwiefelhofer, D. (2007b). Pressure ulcers. Dietary manager, str. 18.